Mitjevi neprecenljivi zapisi. Uspeli smo dobiti še enega. Uživajte v branju.
Ekipa Mit technology
Telo in telo
Kdo je ta, ki srečo nalije v dušo trpečo in kdo je ta, ki vzame vse in pusti te trpečo. Je to prvo moje telo, ki sebe ne pozna? Ali drugo katero možgane ima? Se res ne razumeta? Pa kaj sploh hočeta? Vse popolno okoli nikoli ne bo. A zate je mesto kjer je svetlo in tam je le prvo telo. Pazi, da ne bo mu hudo, drugače dvoje postal boš spet. Te oči in ušesa pletejo mrežo, pa ne v nebesa. Nalaga programe ti gnile na rame. S to težo hodil ne boš, v solzah sam sebi smilil se boš. Takrat zbeži preč. Stran od sveta žejnih. Daj mu priložnost, da se umiri in se znova rodi. Naj vame se zlije, to naj znova zavre, igral se bom s tabo, da spet ne umre. Bojim se trenutka, ko dvoje bom spet, a nič ni narobe l, učiš se in vračaš v eno spet in spet. Te kuje, drobi ali topi, opazuj te občutke, če res to si ti. Na koncu kot vedno rečemo si: “samo da je minilo, naj se ne ponovi!”.
Vedno bo novo, višje bo vse. Če to ti razumeš, potem vseeno ti je.
Misel: pot je podobna letenju na velikem zmaju, med krošnjami polnih trnov, medtem pa moram paziti, da se zmaj ne opraska. Vedno najde se kak trn, a rana izgine in brazgotina zasije.
Avtor besedila: Mitja Jereb